SIVKA

Polje sivke. (Fotografija je "izposojena" iz spleta:))

Tista dišeča roža. Vonj njenih cvetov je tako opojen; samo dotakneš se rastline pa roka zadiši tako močno, da bi jo najraje imel prislonjeno na obraz za večno. Omamno te zapelje v svet domišlije in čisto zares "pomirja". Sprehodiš se preko cvetočega polja v Provansi in poslušaš samo šumenje čebel med grmi. Mmmmm ...  Četudi samo z mislim, tako zelo paše. :) 

Pa ne samo, da diši, tudi neskončno je lepa. Cvetovi so vijoličnih oddtenkov listi pa zeleno sivkasti, zato je prav ljubek okras, v kolikor nimate z njo drugačnega namena. Jaz sem namreč cvetove porezala in jih v šopku posušila na zraku. Uporabna je kot okras, dišeči suhi šopki so super lepi, zelo pa so cenjena zdravilna olja pridelana iz sivkinih cvetov. Dodajajo jih milom dišavam in kremam. V praksi so najpogosteje uporabljeni cvetovi, vendar so listi ravno tako zdravilni. 

Cvetovi. (Slika je izposojena iz spleta.)

Šopki cvetov na vrvici za sušenje.

Posušene cvetove sem osmukala in jih del shranila v tekstilne vrečice, ki bodo super dodatek v moji omari, saj imam raje dišečo omaro, kot pa polno nepovabljenih gostov. Kaj sem storila z drugim delom osmukanih cvetov, pa v eni od prihodnjih objav. :) 

Osmukani cvetovi.

"Povštrčki" iz sivke.

Sivka je razširjena bolj v sredozemskih deželah, kjer je več sonca, saj ljubi svetlobo, uspešno pa raste tudi v naših krajih in v cvetličnih koritih pri meni doma. :) Za rast je dokaj nezahtevna, odgovarjajo ji bolj odcedna tla. Ni potrebna pretirano bogata zemlja, čeprav je dobro, da ji spomladi vseeno nekoliko pognojimo rastišče. Sredi rastne sezone dodajanje hranil ni potrebno. Moji grmički odlično rastejo samo z dodatkom dolgodelujočega gnojila ob sajenju. Letos tudi pretiranega zalivanja ne potrebuje. :) Prvič je zacvetela v juliju. Takrat sem porezala vse cvetove, dva grmička pa sta me obdarila s ponovnim cvetenjem, tako da bom tam čez nekaj dni opravila že tretjo žetev letos. 

Mini cvetoč grmiček.

Pravijo, da iz majhnega raste veliko. Morda bo zrastel moj nasad, zagotovo pa ščasoma vsaj obstoječi grmički. 

Pa v vašem vrtu, že raste sivka?

Želim vam dišeč in miren dan. :) 

OGNJIČEVO OLJE

V prvi "ognjičevi" objavi sem obljubila, da kaj več napišem še o nastanku ognjičevega olja, ko bo le-to "zrelo."

Pa je napočil tisti čas. :)  Včeraj zvečer sem precedila prve tri kozarce, ki so se cel mesec "kuhali" na soncu. No na tistem, kar je od sonca pač bilo ;)

Vsega skupaj sem se lotila najprej s foto aparatom. Da se vidi, da sem res delala. :) Kot sem že omenila sem v enih kozarcih namakala cele cvetove, v drugih pa samo venčne liste. Pa moram reči, da razlike nisem opazila. Ne v barvi, ne v vonju. Vem le, da je zdravilno in to mi za zdaj zadostuje. :)

Levo: Kozarec kjer so se namakali celi cvetovi in so v celoti 

potonili na dno. Desno: Kozarec v katerem so se namakali 

samo čašni listi.

Po opravljenih formalnostih sem najprej skozi gazo precedila oljnato tekočino v svež kozarec. Vse ostanke cvetov sem močno ožela, tekočino pa nalila v male stekleničke. Pri tem delu mi je zelo prijazno pomagal bratec Tim, ki se je kar sam ponudil. Očitno je užival v tem delu. :)

Temne stekleničke za končni produkt

Gaza in kozarec za precejanje.

Olje pripravljeno za pakiranje v stekleničke.

Barva olja je rahlo oranžna, precej manj intenzivna, kot ob prisotnosti cvetov. Vonj je zelo specifičen, precej močan in ne morem se odločiti, ali mi je všeč, ali ne.

Ognjičevo olje, se mora shranjevati v temne stekleničke in v temnem prostoru, saj le tako ohrani, kar se da največ dobrih lastnosti in ne izgublja na kakovosti. 

Uporabno je praktično za vse tegobe, ki nas mučijo. Jaz sem svoj oljni krst opravila na rokah, spotoma med samim postopkom pakiranja in lahko rečem, da je koža sedaj zelo gladka.

Priprava je torej zelo enostavna, le nekaj veselja je potrebnega. Priporočam. :)

Končni produkt. 

Pa lep dan :) 

MALO SEM ŠLA OBUJAT SPOMINE

Tokrat bom malo bolj dopustniška, saj sem se te dni potepala naokoli, privoščila sem si namreč krajši oddih v Istri. Vse skupaj je trajalo tri dni, zgodilo se je pa toliko, da bi mi zmanjkalo strani, če bi hotela vse napisat. No saj ne rečem, da ne bom, samo v tejle objavi zagotovo ne. 

Med mojim potepanjem po hrvaški Istri, je bila ena od postojank tudi Pineta :)  Ja ja, tista Pineta pri Novem Gradu, kamor sem zahajala kot otrok s starima staršema, kot študentko pa me je pot tja peljala, v vlogi vzgojiteljice v zdravstveni koloniji. 

To so bili nepozabni dnevi. Prijavila sem se na pobudo kolegice. Pravzaprav prvič sploh nisem čisto dobro vedela kam grem, ampak vseeno sem šla... 

Skoraj že davnega leta 2007 sem dobila svojo prvo skupino:  mlajše fantke, stare med 8 in 10 let. Poimenovala sem jih Traktorčki.  (Ime je verjetno nastalo pod vplivom dejstva, da živim na kmetiji :) )

Prvi trije dnevi so bili zame prava mora. Večkrat sem pomislila, kaj mi je bilo tega treba in samo sebe prepričevala, da v kolinijo ne grem nikoli več. Fantje so tekali sem in tja, se prerivali in še bi lahko naštevala... Kmalu sem se zavedla, da tako ne bo šlo naprej, saj bomo tukaj praktično še več kot 10 dni... Takrat sem se odločila da uberem drugačno pot, pravzaprav se sploh ne spomnim več točno kaj sem storila, ampak stvari so stekle same od sebe, navadili smo se drug na drugega in dejansko sem začela uživati.

Zadnji dan sem sklenila, da drugo leto spet grem in še naslednja 4 leta. Tistih 5 x po 14 dni mi je dalo toliko čudovitih izkušenj (saj so bile tudi ne-čudovite, ampak te so že pozabljene :) ), da se vedno znova rada vračam v Pineto. Četudi samo za kratek čas. 

Pravzaprav je še skoraj vse isto. Najprej me je pozdravila tabla letovišča. Joooj kakšen nasmeh se mi je narisal na ustih. Verjetno vam je znan ta občutek, mar ne? :)  

Informativna tabla, ki predstavi gorenjsko letovišče.

Sprehod do stavb, kjer sem ogledovala nekoliko osveženo fasado, pa naprej mimo igral do jurčka. Koliko prigod skriva ta majhna stavba pod borovčki. Otroci in vzojitelji smo radi zahajali tja. Na pijačo ali sladoled, včasih pa smo samo malo posedeli zraven. 

Ena od dveh bivalnih stavb.

Jurček v sončnem siju.

Igrala.

Tako lepo je sijalo sonce, da je bil postanek na plaži obvezen. Nekaj globokih udihov na skali in razgled v daljno morje. :)  Ni lepšega. :)  Za skok v vodo tokrat žal ni bilo časa, amapk bo zagotovo ob naslednji priliki. 

Plaža. :) 

Sprehod je vodil mimo borovcev ter košarkarskega igrišča in omogočil pogled na prireditevni prostor. Tam so vsak večer potekale tematske večerne prireditve. Različne teme so naredile vsak večer prav poseben. Pri plesu v maskah, na večeru Pineških talentov, zmenkarijah in podobnih večerih se je zabavalo staro in mlado. 

Košarkarsko igrišče.

Pogled na prireditevni prostor skozi borovce.

Zares lepo se je vrniti v kraj, na katerega te veže toliko spominov. Sama sem mnenja, da bi si vsak to moral kdaj pa kdaj privoščiti, če je seveda le ima možnost.

En lep dopustniški pozdravček do naslednjič.

CVETOČE LEPOTICE

Cvetlične zasaditve na naših oknih.

Včeraj sem med zalivanjem in čiščenjem rož v loncih in koritih na okenskih policah razmišljala o čem bi pisala danes. Pa mi najprej ni nič padlo na pamet in sem tuhatala naprej, zraven pa zavzeto trgala odcvetele cvetove, porumenele in poškodovane liste ter zalivala tam, kjer je bilo to potrebno. 

Pa nekaj časa še kar nič .... in potem klik.... seveda, lahko pišem o mojih cvetlicah. Pa ne kar o vseh, ki jih je moč najti okrog naše hiše, ampak tokrat samo o dveh, ki sta meni najljubši. Prvič sta zelo lepi na pogled, drugič pa nezahtevni in enostavni za vzgojo. Že nekaj let zapored se odločam za isto kombinacijo, ki krasi okenske police in ograjo. Gre za  kombinacijo rdečih pol - visečih pelargonij in rumenih lantan

Pol-viseča pelargonija

Lantana

Po izkušnjah sodeč imata obe rastlini zelo podobne zahteve glede rasti, zato se odlično ujameta v kombinaciji. Lepo rasteta na jutranjem soncu in tudi na verandi, kjer sta izpostavljeni vsem vremenskim pogojem. Seveda pa tudi barvno lepo sodita skupaj. Razbijeta monotonost rjave lesene ograje in praznih okenskih polic. Ne da bi se hvalila, ampak videti je prikupno :)
V suši je potrebno zalivati vsak dan, vendar so pretekla leta pokazala, da v primerjavi s cvetlicami drugih vrst ni bilo panike, če sem slučajno kak dan (ne namenoma) zalivanje izpustila. Letos sem med rastni substrat dodala še agrogel. Ta čudežna stvarca pa je nekaj boljšega, saj je zalivanja potrebno občutno manj. Že res, da je letos ogromno dežja, ampak na okenskih policah, le ta ne pride do korit. Pozna se, saj letos zalivam enkrat do dvakrat tedensko. Več let zapored, pa pri sajenju vedno primešam dolgo-delujoče gnojilo, ki se sprošča skozi celo sezono. S tem sem si prihranila še konstantno uporabo tekočih gnojil. Pa naj še kdo reče, da nisem racionalna s svojim časom. :)

Če pomislim je vse skupaj zmagovalna kombinacija in pravijo, da se zmagovalnega konja ne menja. No ga pa ne bom. Vsaj za enkrat še ne :)


Pa en lep pozdravček za danes :)

OGNJIČ  - Tista čudovita rastlina v katero sem se pred kratkim kar zaljubila :)

Živa barva ognjičevih cvetov privablja žuželke in poglede.

Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko sem bila na obisku pri moji sestri. Sedela sem zunaj v senčki in opazovala kako tudi njej lepo raste ognjič. Cvet pri cvetu v rumenih in oranžnih odtenkih. Nisem se ga mogla nagledati. Požirala sem to lepoto in priznam, svoje ognjičeve gredice do takrat nikoli nisem občudovala na tak način. :)

Waaaaaw sem si rekla in se ponudila za trganje. Cvetovi so bili ravno pravšnji  in nečakinja mi je pri tem prav rada pomagala. Po obiranju sva sedli nazaj v senčko in ločili venčne liste od čašnih. Kako sem uživala pri tem delu. Blažen mir in cvetovi tako poživljajočih barv, prav težko bi rekla da mi kaj manjka. :) Ko sem se vrnila domov sem enako storila še s cvetovi z moje gredice. Po sestrinem nasvetu sem tudi pri svojih cvetovih ločila venčne in čašne liste. Namočila sem jih v oljčno olje in za en mesec postavila na sonce. Olje v katerega so namočeni samo čašni listi, naj bi bilo bolj kvalitetno, vendar za ta podatek nisem ravno prepričana, če je čisto resničen, saj je rastlina ognjiča uporabna pravzaprav v celoti, bom pa vsekakor preverila "razliko", saj se pri meni najdejo kozarčki z namočenim ognjičem tako v eni, kot v drugi obliki.

"Kuhanje" ognjiča na soncu.

Celi cvetovi pred namakanjem.

Prvi kozarček bo čez nekaj dni na "sončnem kuhanju" že mesec dni. Po tem času je zrel za precejanje in uporabo, vendar več o tem kasneje :)

Rastlina ognjiča na moji gredici.

Sicer pa je ognjič enoletna rastlina, ki cveti in raste vse od zgodnjega poletja do pozne jeseni. Za rast ni zahtevna, vendar bo vseeno vesel hranljive zemlje. Rastlina lahko zraste tudi do 60 cm visoko.
Cvetove lahko uporabljamo sveže ali posušene za čaje, olja, mazila in podobno. Uporabni pa so tudi mladi listki, kot dodatek k solatam.

Vonj rastline ni preveč prijeten, po obiranju cvetov, pa na rokah občutimo lepljive sledi.

Po mojem mnenju bi ognjič moral biti na vsakem vrtu, zato prihodnje leto le pogumno tisti, ki se zanj še niste odločili. Preverjeno raste tudi v loncu ali koritu. :)


Za konec pa le še en cvetoč pozdravček :)

Uspelooooooooooo mi je :)  waaaaaaaaaw :)

Si pa nisem mislla, da bom tako vesela, ko bom končno lahko tudi jaz rekla da pišem svoj blog.

Dolgo je trajalo, (no dolgo je trajalo razmišljanje o njem). ampak sedaj je tu.
Prejšnji teden sem dobila vprašanje, če pišem blog. Priznam postalo mi je nerodno, ker sem lahko samo rekla, da razmišljam o tem. Pa sem potem vse skupaj obrnila v svoj prid in vprašanje izkoristila kot vzpodbudo, da sem se zadeve končno zares lotila.
Seveda bo treba še veliko stvari dopolnit in izboljšat, ampak dejstvo, da moj blog obstaja, je pa nepopisno. :)

Prva tema, naj še malo ostane skrivnost. Za danes vsem zaželim samo še lahko noč in naredite si jutrišnji dan po svojih merah. :)  No pa naj bo obsijan s soncem. :)

:)